Na začetku svoje poti v odraslost se nisem zavedala, kako močno me oblikujejo družinska dinamika,  zgodbe prednikov in širši kolektivni vzorci. A že zelo zgodaj v otroštvu sem v sebi čutila odpor do določenih vedenj in vzorcev v odnosih, ki jih takrat še nisem znala razumeti in ubesediti. Spomnim pa se, da so mi bili tuji in sem jih globoko v sebi zavračala.

V svoji družini sem se naučila zelo natančnega opazovanja odzivov drugih. Postala sem izjemno pozorna na razpoloženja, tone, spremembe v vedenju in čustvene premike družinskih članov. Bila sem zelo sočutna in empatična, pogosto tudi tista, ki je zaznavala več, kot je bilo izrečeno.

Moja empatija in občutljivost pa nista bili vedno sprejeti ali razumljeni. Pogosto sta bili zasmehovani ali pa uporabljeni na način, ki mi ni bil v korist. To me je še dodatno naučilo, da se prilagajam, da “berem prostor” in da skušam preprečiti napetosti, še preden nastanejo.

Dolga leta sem živela v vzorcu visoke storilnosti. Okolica mi je sporočala, da biti koristna pomeni biti vredna in sprejeta. Težko sem prenesla trpljenje drugih. Mislila sem, da je drugim veliko težje, ker so se veliko pritoževali. Meni se je zdelo pritoževanje tuje in neproduktivno. “Zdržati še malo več” je bilo samoumevno. 

Pogosto sem se iskreno in z dobro namero odzvala na potrebe drugih in včasih tudi obljubila stvari, ki sem jih v resnici želela izpolniti, vendar jih zaradi spleta zunanjih okoliščin in pomanjkanja notranjih virov nisem mogla vedno izpeljati do konca. Moja želja po pomoči in prisotnosti za druge je bila močna in pristna, a je včasih presegala moje takratne notranje in zunanje zmožnosti.

Bila sem oseba, na katero so se drugi lahko zanesli. Iskreno skrbna, prisotna in hitro odzivna na potrebe drugih. Pogosto sem prevzemala več, kot je bilo moje, in pomagala tudi tam, kjer to ni bilo nujno potrebno.

Navzven je to izgledalo kot moč, zanesljivost in organiziranost. V meni pa se je postopoma kopičila utrujenost, pritisk in občutek, da vedno nekdo drug potrebuje več kot jaz.

Hkrati sem si vedno želela globokega stika z ljudmi, pristne povezanosti in občutka, da sem res videna in sprejeta. A pogosto sem ga iskala na mestih in pri ljudeh, ki tega niso zmogli ali niso želeli v takšni meri, kot sem si sama želela. To je še dodatno poglabljalo občutek praznine in napetosti v odnosih.

Skozi te izkušnje sem postopoma začela spoznavati tudi nekaj bolečega in hkrati osvobajajočega: da za nekatere ljudi nikoli ne bo dovolj — in da tudi to, kar naredim, nikoli ne bo dovolj dobro za vse.

To spoznanje ni bilo usmerjeno proti drugim, ampak je meni prineslo pomemben uvid o tem, kje sem sama škodila sebi.

Moja skrb za druge je bila resnična in iskrena. A hkrati je pogosto presegla zdrave meje, saj sem se skozi pomoč drugim vse bolj oddaljevala od sebe.

Dolgo sem verjela, da je to preprosto “življenje”. Da je moja vloga, da zdržim in se prilagodim.

Telo je začelo igrati svojo igro. Sprva so se pojavili tesnobni in panični napadi ter občutek notranje preobremenjenosti, ki ga nisem več mogla ignorirati.

Doživljala sem močne telesne odzive, kot so kronične bolečine brez jasnega zunanjega vzroka, občutki zamrznjenosti, otrplosti in obdobja, ko se je telo “ustavilo” in gibanje preprosto ni steklo.

Vse to me je pripeljalo do točke preloma. Izkušnja je bila dovolj zgovorna, da sem razumela, da moč volje ni dovolj. Začela sem raziskovati svoje odzive, avtomatske vzorce delovanja, prekomerne odgovornosti in potrebo, da drugim olajšam stvari, še preden za to sploh prosijo.

Ko sem začela spreminjati odnos do sebe, se je začelo spreminjati tudi moje življenje. Ne zato, ker bi spremenila druge, ampak ker sem začela prepoznavati sebe – svoje meje, svoje potrebe in svojo vrednost, ki ni bila več vezana na to, koliko naredim za druge.

Danes svoje izkušnje in znanje uporabljam pri delu z ženskami, ki se prepoznajo v podobnih vzorcih visoke storilnosti, prekomerne pomoči drugim in težavah pri postavljanju meja.

Kot trenerka za zdrave osebne meje jih spremljam pri prepoznavanju preživetvenih mehanizmov, razumevanju lastnih odzivov in postopnem vračanju k sebi – brez krivde, brez pretirane odgovornosti za druge in brez stalne potrebe po dokazovanju vrednosti skozi delovanje.

Moj pristop temelji na izkušnji in razumevanju, da se sprememba ne začne z več truda, temveč z več stika s sabo.

Ne poučujem, kako postati nekdo drug.

Vsaka posameznica ustvari načrt zdravih meja po svoji meri. Jaz proces vodim, usmerim, če je potrebno, in poučujem orodja, ki so na tej poti v pomoč.