Tvoj izziv
Pot vsakega posameznika je edinstvena. Enako so edinstvene in unikatne tudi naše meje v odnosu do sebe in zunanjega sveta. To je pogosto razlog, da se lahko počutimo utesnjene, če zasledujemo tiha pravila načina življenja drugih.
V življenju imamo več vlog in vpleteni smo v različne odnose. Smo žene, možje, partnerji, starši, odrasli otroci, prijatelji, zaposleni, delodajalci ali voditelji.
V vseh teh vlogah se pokažejo naši notranji vzorci, prepričanja, strahovi, potrebe in meje, ki jih včasih težko zavestno prepoznamo ali ne znamo izraziti.
Razmišljala sem, kako predstaviti svoje delo. Ob tem sem ponovno opazila, kako pomembna mi je zaupnost in diskretnost. Odločila sem se, da ponavljajoče izzive, s katerimi me stranke obiščejo zapišem v obliki kratkih zgodb, ki te bodo morda nagovorile
Spodaj so zgodbe, ki temeljijo na resničnih izkušnjah iz prakse. Imena in okoliščine sem spremenila, da je zagotovljena anonimnost. Vsebina pa kot rečeno odraža pogoste izzive, s katerimi se ljudje srečujemo v različnih življenjskih situacijah in odnosih. Za večjo preglednost sem jih razdelila po posameznih področjih.
Služba in zaposlitev
Ko v službi ne zmoreš povedati svojega mnenja
Maja ima veliko idej in rada bi jih podelila na službenih sestankih. Ve, kaj želi povedati, a v trenutku, ko želi spregovoriti, zamrzne.
Najtežje ji je takrat, ko opazi pomenljive poglede s strani sodelavcev ali prikrit posmeh. V telesu se pojavi pritisk, v grlu začuti cmok in ni sposobna jasno razmišljati.
Ostane tiho, čeprav ima veliko idej in jo njeno delo res veseli. Po sestanku začne sama sebe obsojati in zaključi, da se ne zna postaviti zase.
Pogosto je v ozadju tega strah pred posmehom in mnenjem drugih. Tudi sama sem bila včasih kot Maja. Želela sem ubesediti svoja razmišljanja. Ko je prišel trenutek za to, je srce podivjalo in v glavi je nastala praznina.
Ko v službi prevzemaš preveč in težko postavljaš meje
Tina je zanesljiva in vestna. Rada opravlja svoje delo in pogosto bolj razmišlja o dobrobiti drugih kot o lastnem počutju. Ni se navajena pritoževati, zato ji nadrejeni pogosto naložijo dodatno delo. Težko reče ne, saj ne želi, da bi v očeh drugih izpadla egoistična ali nesposobna.
Velikokrat nase prevzame več dela in odgovornosti, kot zmore. Prilagaja se tudi takrat, ko je že izčrpana. Navzven deluje normalno, znotraj pa je pod stalnim pritiskom. Posledica preobremenjenosti so napake, ki se začnejo pojavljati, kar je povsem logično.
To je pogost vzorec težav pri postavljanju meja v službi. Tudi sama sem se v preteklosti znašla v tej vlogi. Bila sem kot Tina. Težko sem rekla ne, ker sem mislila, da bom s tem razočarala druge. V resnici pa sem najbolj razočarala sebe.
Ko v službi močno zaznavaš čustva drugih ljudi
Sara hitro zazna razpoloženje v prostoru. Če je nekdo napet ali slabe volje, to takoj začuti v svojem telesu. Dolgo se tega niti ni zavedala, vedela pa je, da jo nekaj tiho izčrpava. Mislila je, da vsi ti težki občutki pripadajo njej. Z leti je začela spoznavati, da ljudje pogosto iz vljudnosti prikrijejo, kaj v resnici mislijo in čutijo.
Ko je začela to bolj zavestno opazovati, je pomislila, da morda prevzema občutke ljudi ob sebi, nadrejenih in sodelavcev. Pogosto je namreč dvomila vase ali se zelo slabo počutila, tudi ko ni naredila nič narobe. Domov je prihajala utrujena in čustveno preobremenjena.
To je značilno za ljudi z visoko občutljivostjo in prevzemanjem čustev drugih. Tudi sama sem bila kot Sara. Pred dvajsetimi leti še nisem razumela, da vse, kar čutim, ni nujno prihajalo iz mene. Ta proces preobrazbe je zame spremenil veliko stvari.
Podjetniška pot
Ko želiš stranke, a ne želiš več ugajati
Nina vodi svoje podjetje in pogosto sprejme projekte, ki ji ne ustrezajo preveč. Boji se, da bi zamudila ali izgubila dobro priložnosti. Težko postavlja meje in se pogosto prilagaja strankam bolj, kot si v resnici želi.
Sčasoma postaja izčrpana, odnosi s strankami pa so vse bolj zahtevni.
V njej se krepi občutek, da izgublja stik s sabo in pogosto dela pod pritiskom.
Njen ključni izziv je pridobivanje strank brez ugajanja in izgube sebe. Na svoji podjetniški poti te izkušnje v tej obliki nimam. Imela sem jo priložnost ozavestiti in predelati skozi različne izzive pod okriljem drugih delodajalcev.
Ko slediš svoji viziji, a te spremljajo dvomi
Eva ima jasno vizijo, kaj želi ustvariti. Ima veliko idej, ki jih v svojem ritmu tudi uresničuje. Ob vsem tem se dobro počuti, a jo pogosto spremljajo tudi dvomi vase. Sprašuje se, ali je dovolj dobra in ali dela prav.
Včasih jo ustavi strah pred mnenjem drugih ali občutek negotovosti glede prihodnosti. Kljub temu se vedno znova vrača na svojo pot.
Gre za izzive samozaupanja in notranje stabilnosti v podjetništvu. To izkušnjo delno prepoznam tudi pri sebi, vendar ne v obliki dvoma vase, temveč bolj kot vprašanje, ali dovolj jasno predstavljam stvari, s katerimi se ukvarjam.
Ko podjetje raste in je težko spustiti nadzor
Lara vodi svoje podjetje že več kot desetletje in je navajena, da večino stvari opravi sama. Na nek način se ji zdi, da se lahko najbolj zanese nase. Ko se obseg dela povečuje, začne razmišljati o pomoči, a jo pri tem ustavi strah.
Skrbi jo, kako bo, če drugi ne bodo delali dovolj dobro ali po njenih standardih. Zato težko preda delo nekomu drugemu, čeprav je že zdaj preobremenjena.
To je pogosto pri ljudeh, ki so navajeni stvari nositi sami. Izziv jim predstavlja predaja nalog drugim, kar lahko upočasni rast podjetja. S to izkušnjo se na svoji podjetniški poti še nisem srečala, jo pa dobro poznam iz družinskega življenja. Velika družina je kot majhno podjetje.
Partnerstvo
Ko živiš v fantaziji odnosa brez realnih temeljev
Meta je v partnerskem odnosu, kjer pogosto razmišlja o skupni prihodnosti in o tem, kako bi lahko bilo. V sebi gradi občutek bližine in stabilnosti, čeprav v realnosti ni jasnih dejanj partnerja, ki bi to podprla.
Partner daje obljube, ki se ponavljajo, a se ne uresničijo. Ona kljub temu ohranja upanje, da bo nekoč drugače. Išče pojasnila ter razlage za njegovo vedenje.
Pogost izziv v odnosih so neuresničene obljube in razkorak med besedami ter dejanji. V takšnih odnosih se lahko hitro ujamemo v pričakovanje, da se bo drugi spremenil, namesto da bi pogledali, kaj se v resnici dogaja v dinamiki odnosa.
Delno prepoznam to tudi iz svoje pretekle izkušnje v prvem zakonu, kjer sem dolgo verjela, da bodo besede sčasoma dobile svojo potrditev tudi v dejanjih. V tistem času sem se premalo posvečala sebi in preveč svojega sveta gradila okoli odnosa.
Ko si želiš partnerstva, a te strah zavrnitve ustavi
Nika si želi bližine in partnerskega odnosa. Rada bi z nekom ustvarila dom in družino. Že ob misli na spoznavanje novih ljudi, posebej pa na zmenke, jo preplavi strah. Boji se zavrnitve, zato raje ne naredi tega prvega koraka.
Tudi ko se jasno pokaže priložnost za zmenek, se raje umakne ali poišče razlog, da na zmenek ne gre. V njej sta sočasno močna želja po povezanosti in strah pred novimi odnosi.
Pogost izziv je strah pred zavrnitvijo. Pri tej temi trenutno nimam osebne izkušnje, ki bi jo lahko delila, jo pa zelo dobro prepoznam pri delu z ljudmi.
Ko se v partnerstvu pojavljajo spori glede otrok
Lana je poročena skoraj deset let. Z možem se pogosto ne strinjata glede vzgoje otrok. Mož se ji zdi pri vzgoji preveč strog, ona pa se v njegovih očeh zdi preveč popustljiva. To med njima povzroča stalne napetosti in nesoglasja.
Pogovori se hitro spremenijo v prepir ali umik, zato se težave ne rešujejo, ampak se na nek način poglabljajo. Oba z možem pa se strinjata, da si takšnega odnosa ne želita.
Ključni izziv v tem primeru je usklajevanje starševskih pristopov v partnerstvu. Moja izkušnja je, da se moramo starši najprej ukvarjati s sabo in razjasniti svoje notranje napetosti ter občutke, ki se prebujajo v vsakodnevnih izzivih starševstva. Ko to naredimo, vse skupaj pogosto lažje steče.
Starševstvo
Ko otrokove močne reakcije v tebi sprožijo stres
Kaja se ob joku štiriletne hčere, njenem upiranju ali jezi hitro znajde v notranji napetosti. Njene reakcije so pogosto močnejše, kot bi si želela, in težko ostane mirna. Pri sebi opaža, da se hitro razburi in da so njeni odzivi včasih pretirani. Preprosto izbruhne.
Po takih dogodkih se za svoje vedenje obsoja in se sprašuje, zakaj jo določene situacije tako močno vznemirijo. V njej se pojavlja občutek nemoči, obenem pa tudi želja, da bi prihodnjič reagirala drugače.
Pogost izziv pri starševstvu je regulacija čustev starša. Velikokrat reagiramo iz svojih ran in v trenutku ne zmoremo ostati v miru in jasnosti v odnosu do otroka. Imam bogate izkušnje z vzgojo štirih otrok in sem zgodaj spoznala, kako pomembno je, da najprej čustveno poskrbim zase. Šele takrat lahko držim prostor tudi svojim otrokom.
Ko želiš postavljati meje otroku, a te preplavi občutek krivde
Ines ve, da njen sin potrebuje urejeno okolje, red in jasne meje. Ko jih postavi pa jo pogosto preplavi slaba vest. Boji se, da bo preostra ali da bo otroka prizadela.
Zato včasih popusti, tudi ko oceni, da bi bilo bolje vztrajati. Sama izrazi opažanje, da ta nedoslednost z njene strani povzroča ponavljanje istih težav.
Ključni izziv v tem primeru je postavljanje zdravih meja v starševstvu brez občutka krivde. Pri starševstvu sem bila večinoma razumevajoča, dela z regulacijo čustev pa sem imela veliko. Ko so otroci odraščali, sem z njimi delila tudi to, kje sama nisem bila jasna in kdaj sem se v določenih situacijah težko znašla.
Ko želiš biti dober starš, a te spremljata utrujenost in krivda
Mina želi biti prisotna in potrpežljiva mama, ampak jo vsakodnevne obveznosti hitro izčrpajo. Pogosto se pojavljajo misli, da ne naredi dovolj, tudi ko daje vse od sebe.
Ko izgubi potrpljenje v odnosu do moža ali otrok, jo preplavi močan občutek krivde. V sebi si želi več miru, a hkrati težko najde prostor zase. Zdi se ji, da se dnevi samo ponavljajo in ni videti konca napetosti in zapletov z otrokoma.
Pogost izziv v starševstvu je izčrpanost in misel, da nismo dovolj dobri starši. Tudi sama sem bila velikokrat zelo utrujena in izčrpana. Misel, da nisem dovolj dobra mama me ni preganjala. Me je pa dolgo spremljala iskrena želja, da bi jim v drugačnih okoliščinah lahko dala še več. Predvsem bi bolje poskrbela zase in s tem tudi zanje.
Vloga odraslega otroka
Ko starši težko sprejemajo tvojo samostojnost
Katja ima občutek, da jo starši še vedno vidijo kot otroka, čeprav je že dolgo odrasla. Pogosto komentirajo njene odločitve, jih primerjajo s svojimi ali jih ne podpirajo.
Ko želi živeti po svoje, se med njimi hitro pojavijo napetosti ali čustveni pritiski. V njej se zato prebujata krivda in dvom, če dela prav, tudi kadar ve, da sledi sebi.
To je pogost izziv pri prehodu v samostojnost in sprejemanju odrasle vloge v družini. V sebi nezavedno še vedno iščemo podporo in razumevanje staršev, čeprav smo že odrasli in vemo, kaj si želimo. Tudi sama sem to dolgo doživljala. Šele sčasoma sem začela resnično stopati v svojo odraslo vlogo in sprejela, da mi starši morda nikoli ne bodo dali potrditve na način, kot sem si jo želela.
Ko kot odrasel otrok težko postaviš meje staršem
Alja je odrasla, a v odnosu s starši pogosto zdrsne nazaj v vlogo otroka. Težko reče ne, ker jo hitro preplavi občutek krivde ali dolžnosti.
Ko poskuša izraziti svoje mnenje, se pogovor pogosto obrne v kritiko ali očitek. Zato se raje umakne ali prilagodi, čeprav v sebi čuti odpor in utrujenost.
Pogost izziv je postavljanje meja staršem v odraslosti. Starši včasih pričakujejo, da bodo njihovi pogledi pomembnejši samo zato, ker so starejši in imajo več življenjskih izkušenj. A starost sama po sebi še ne pomeni modrosti. Nekateri ljudje ostanejo na neki stopnji osebnega razvoja, medtem ko jih njihovi otroci sčasoma presežejo v odprtosti, zrelosti in sposobnosti odnosa.
Ko starejša generacija težko najde stik z mlajšimi
Marija opaža, da se vse težje povezuje s sinom in njegovo družino. Imajo različne poglede na življenje, kar je povsem naravno. Boli pa jo, da njeni nasveti niso zaželeni, čeprav pogosto prevzema odgovornost za izbire svojih otrok. Njene usluge so dobrodošle, njeni predlogi pa ne.
V njej se pojavlja občutek nemoči in žalosti, ker ne najde več skupnega jezika s svojim sinom, njegovo partnerko ali vnuki. Pogosto ne ve, kako pristopiti, da bi bila razumljena, brez da bi prišlo do napetosti.
Ključni izziv je medgeneracijsko nerazumevanje in težave v komunikaciji med starejšo in mlajšo generacijo. Sama vidim razliko med odprtim odnosom, kjer si podelimo svoje poglede, in pričakovanjem, da bi morali biti ti pogledi tudi upoštevani. Sodelovanje se mi zdi smiselno, kadar temelji na poslušanju in spoštovanju, ne na tem, da mora biti ena stran vedno odločilna.
Prijateljstva
Ko v prijateljstvu vedno daješ več kot prejemaš
Karmen ima občutek, da je v prijateljstvih pogosto tista, ki posluša, pomaga in se prilagaja. Ko sama potrebuje oporo, pa se redko počuti zares slišana ali podprta.
Sčasoma se v njej nabira utrujenost in tiha razočaranost. Težko si prizna, da ji takšna dinamika ne ustreza, ker ji je pomembno, da odnosi ostanejo mirni. Boji se izgube stika.
Pogost izziv je neuravnotežena dinamika v prijateljstvih. Tudi sama sem v preteklosti opazila podobno izkušnjo pri sebi. Sčasoma sem se naučila jasno povedati, kaj meni pomeni prijateljstvo in kakšen odnos si želim. Hkrati sem osebo na drugi strani prosila, da tudi sama razmisli o tem in z menoj deli svoj pogled na odnos.
Ko se v prijateljstvu pojavi zavist, ki jo je težko priznati
Damjana ima prijateljico, ki jo ceni, ob njenih uspehih pa v sebi včasih začuti zavist. Ta občutek jo zmede, ker si želi biti iskrena in dobra prijateljica.
Namesto da bi o tem govorila, se pogosto umakne ali postane bolj zadržana, potem pa se zaradi tega obsoja. V njej se prepletata želja po bližini in ti neprijetni občutki zavisti.
Pogost izziv v prijateljskih odnosih je zavist in notranji konflikti. Zdi se mi zelo pogumno, ko si dovolimo priznati tudi manj prijetne občutke in pogledati v svoje “sence”. Na tak način lahko odnosi postanejo bolj odkriti in pristni.
Sama cenim, ko mi prijateljice povedo, kaj doživljajo ob meni in tudi sama rada podelim dogajanje iz svojega notranjega sveta. Takšno obojestransko ranljivost vidim kot občutek varnosti v odnosu.
Ko se prijateljstva z leti razredčijo in ostane občutek praznine
Leina prijateljstva se z leti spreminjajo, kar razume, da je nekaj običajnega. Ljudje imamo različne poti, obveznosti in prioritete, zato se zbližujemo in oddaljujemo. Vseeno pa je Lei ob tem neprijetno.
V njej se pojavi občutek praznine in osamljenosti, hkrati pa tudi negotovost, kako ponovno vzpostaviti bližino ali oblikovati nove odnose.
Ključni izziv je spreminjanje prijateljstev skozi življenjska obdobja in občutek osamljenosti. Sama sem v obdobju ločitve opazila, da sem se oddaljila od skupnih prijateljev, ker jih nisem želela obremenjevati ali vpletati v osebne stvari in konflikte. To je bila zame odgovorna izbira, ki je hkrati prinesla tudi občutke praznine in osamljenosti.
V zapisanih zgodbah sem se dotaknila povsem vsakdanjih stisk, ob katerih včasih mislimo, da ne moremo nič spremeniti. Po moji izkušnji je ravno nasprotno. Z iskrenostjo do sebe in drugih, lahko preobrazimo vsak odnos.
Če si se v kateri od zgodb prepoznala in čutiš, da potrebuješ pomoč ali usmeritev, kako naprej, mi lahko pišeš ali me pokličeš, da se dogovoriva o možnostih sodelovanja. Primer poteka sodelovanja je opisan tudi na tej spletni strani pod zavihkom Najina skupna pot.